Omejevanje je prisotno na vsakem koraku. Zadnje čase so vsi oh in sploh pametni kar se tiče otrok v navezi z internetom, igranjem igric, ipd. Vse lepo in prav. Za primer lahko damo Kitajsko, ki je že tako znana po svoji svojeglavi ureditvi. Omejevanje igranja na spletu… katere vsebine so primerne za prebivalce… itd.

Kje naj se potegne meja? So za omejevanje otrok zadolženi državni organi ali pa njihovi starši? Dejstvo je, da in eni in drugi. Malo sem spremljal komentarje na poteze Kitajske po naših forumih in nekako razumem, da je omejvanje samo po sebi slabo. A vendar. Ljudje apriori predpostavljajo, da se tako ne dela in da so na ta način vsi prikrajšani. Jaz pa vem, da nekateri starši niso zmožni nadzorovati otrok (služba, premalo tehničnega znanja, nezanimanje za otroke, …) in tukaj pride prav, da se vmeša tudi država.

Nikakor pa ne podpiram dejstva, da se omejuje dostop do širših vsebin na spletu in da posamezniki ne smejo izraziti svojega mnenja. Leta 2007 smo, pa se še kar dogajajo take stvari, da se gre zaradi objave na youtube v zapor. A žal tko je, nekateri ne sprejemajo konstruktivne kritike. Pa da ne odtavam preveč v drugo smer… želel sem povdariti to, da kljub temu da se načeloma ne strinjam z omejevanjem je to potrebno. Otroci na samem začetku ne vedo kaj je primerno in kaj ne… na drugi strani pa jim moramo pustiti toliko svobode, da se naučijo razločevati. Ne pravim da je enostavno, a vendar da jih damo v mehurček ravno ne gre.